Drsenje skozi čas
Solze Maye
Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se čas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi počasi ne zaznava več mej.
Skrivnostne podobe, svet neznan
kliče davno pozabljen spomin ji na plan
čas, ki neusmiljeno teče mimo nje
opominja, da končno se sebe zave.
Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov čas...
...duša prepolna je nade...
Pogovor dreves, ki to ni
Resnica?... Morda... Se le zdi?
Obstaja zares takšen svet
čaroben, kot v pesmi poet?
So sanje?... Preživo je zanje
So želje?... Predaleč jo pelje
narava prepolna vprašanj
zapelje, vodi jo vstran...
Vodi v življenje igrivo zeleno
osupne jo močno, iskreno
pod krošnjo počiva sedeče
ko gozd ji potihem šepeče.
Svojo zgodbo pove ji drevo
ji žalost povesi pogled in oko
po licu se solza ljubezni spusti
duša boleča ječí in ihti.
Dotakne ljubeče se solze drevo
posrka jo vase, zahvali za njo
s svojim milim glasom odgovori
da neopisne žeje več ne trpi.
Dekle pogleda še enkrat drevo
spusti solzo ljubeče v slovo
še eno kapljo, kolikor le zmore
da še kakšno drevo si od žeje opomore.
Aljaž Čuden & Mirjana Gabrovec
Sledi
S pogledom kaplje dvigujem
z gibi jim namigujem
naj dvignejo v mogočen se val
odplešejo z menoj ples omam.
Ritem divji se stopnjuje
vse više val se dviguje
šum morja glasno doni
boginjo v meni budi.
Energičen je ta ples
strast prižiga se kot kres
poljubi kapelj me hladijo
preden v globine nazaj se spustijo.
Nova strast se budi
koža mivke si želi
me vodi korak na obalo
kjer sonce na meni bo plesalo.
Sem šel do obale
premikal celo skale
iskal sem sledi
pa le teh več ni.
Me sreča star deda
prav čudno me gleda
kaj le ti hočeš?
zakaj sam tu jočeš?
Naj ti povem, če iščeš sledi
jih tukaj res ni
zaljubljena noga jih ne pusti
ker noga ne hodi, ona LEBDI.
Plesala sem z valovi
ki dvigovali so se kot bogovi
vsaka kaplja me je prevzela
ki po meni je polzela.
Korak, ki sem ga naredila
nobena sled za njim se ni pustila
saj od ljubezni sem žarela
kot boginja lahkotno lebdela.
5er & Mirjana Gabrovec
Gozd
Lepota svetlobnih odtenkov
z roso prekritim zelenjem
in vonj jutranje svežine
ki ponese skozi čas.
Duša iz sebe vase vstopa
kuje pot, ki misel jo pozna
skozi gozd, potoke vodi
med drevesi je doma.
Srce zaznava, je kot oko
vase prezrcali lepoto vso
ki že od nekdaj pred menoj stoji
le duša zavedala prav se ni.
Drevo me kliče, k sebi vabi
v jeziku, ki bil je v pozabi
a srce posluša, mu je vdano
z dušo v celoti predano.
Ni oblike več telesa
le svetloba, ki preseva
vame, skozme le prodira
galaksija kozmične ljubezni.
Aljaž Čuden & Mirjana Gabrovec
Vonj soli
Rahel veter, vonj soli
val se dvigne, se spusti
lepota očara, obstojiš
vsakemu gibu pozorno slediš.
Nič več mirni zdaj tokovi
zadonijo kot topovi
spustijo se v dir
kaplja ob kaplji
v tebi nemir.
Val za valom ob obalo
že načenja mojo skalo
morje novi val rodi
njegova moč kar zadoni.
Nežna, a mogočna sila
še naju se je dotaknila
v objemu zreva v obzorje
vse bolj združuje naju morje.
Rahel veter, vonj soli
val se dvigne, se spusti
s strastjo stisnem tvojo dlan
opazujeva kako poslavlja se dan.
Dan prevesi se v noč
tvoj dotik še vedno vroč
v mraku spet nevidna sila
da ne bova pozabila.
Ni več vetra, ni soli
ko vsa strast se umiri
lunin lesk ponese do obale
prav tja do najine skale.
Niko Bajec & Mirjana Gabrovec
Odsev v vodi
Kaplja ob kaplji, miren tok
drsečih sanj, prepletenimi s teboj
ki se nasmihaš za oblaki
ko tvoja toplina dotika gladino.
Lesket neštetih delcev gladino obsije
z zlatom posute modre globine
z nebeške modrine zlate refleksije
nasmeh in dotik, toplina ne mine.
Vonj po soli, šum morja
rahel veter se z lasmi igra
vate usmerjene so oči
vsaka misel svobodno odleti.
V očeh iskalca svoje refleksije
se skriva odgovor vetra, svobodnjaka
ptico v letu, sonce nad goro obsije
in širjavam tem svobodna misel je enaka.
Kdo sem jaz in kje si ti?
bit mojega obstoja
v šepetu zdaj veter da odgovor
oči izrišejo jasno sliko na gladino.
Mark Ardent & Mirjana Gabrovec