Drsenje skozi čas
Jutro
Na valovih energije ponese melodijo. Najnežnejši dotik jutranje svežine s katero misli začnejo potovanje v notranjost tvoje biti. Kristalni biseri žuborečega potoka odzvanjajo z zvoki angelskega napeva. Drevesa osvetljena s prvimi jutranjimi žarki, skozi katere se lepota lesketa v vsej svoji veličini. Poglej, poglej to majhno bitje, ki je poskočilo iz veje na vejo, da zapoje v spremljavi tišine, ki sprošča vsak kotiček tvojega telesa. Občuti nebeško milino, ki rojeva prve solze hvaležnosti za te darove. V prsih občutek lahkotnosti, v žilah pretok zmesi puhastega oblačka. Kakor da drsiš na nebu proti toplini sonca, ki umirja utrip srca s svojimi dotiki. Kroži, kroži ptica razprtih kril. Občuduj gibe svobode, vse teže, ki te dviguje v kraljestvo spokojnega miru. Vdih, izdih, letiš.
Misel te spusti nazaj na gozdno jaso. Vse v zelenju, drsečih kapljah, ki izvabljajo omamen vonj. Tudi tukaj so žarki razprostrli svoje niti. Pajčolan ob katerem se ti spočije pogled in ponese korak nazaj v notranjost gozda, kjer si našel svoj rajski kotiček v katerem želiš združiti dva svetova v nepozabne sanje večnosti. Tako ujet v vsej tej lepoti, izgubljaš tla pod nogami. Slika sveta se zliva v eno samo celoto. Duša osvobojena telesa potuje neomejeno od tega kar je in česar ni. Potrebuje le valovanje nebeške tišine s harmonijo večnega miru, da pride do božanske svetlobe svoje resnične biti. Tukaj si in tukaj te ni. S prihodom nazaj odneseš s seboj to večnost, ki ti je na dlani. Le prebuditi je potrebno kar spi v tem svetu, ki teče kot tisti potok v katerem so zlite vse naše kristalne misli in občutja. Naj teče, naj bo kristalna, naj te vsakič znova vabi domov. V tvoje srce, kraljestvo tvoje resnične biti, tega kar si. Popolno bitje božanske ljubezni, večnost.
Ljubezen na dlani
Ti, prečudovito jutro, kaj prinašaš temu ljubečemu srcu, njegovemu utripu, ki preko diha zaznava veličino dneva? Pogled ujame lepoto prebujanja sonca, zlitega z rdečico topline pred sijem, ki prebuja vse speče. Moja veličina se ne more primerjati z veličino tega kar raste v meni ob zlitju s teboj.
Vdih, prva solza, ki greje kot grejejo prvi dotiki žarkov. Nasmeh, iskre v očeh in korak lažji od peresa. Drsim po poti, da vpijem vase vse kar zamuja zaspana duša v teži vsakodnevnega boja za obstoj. A ne danes. Danes je dan, ko življenje pijem, sprejemam, dotikam, se zlivam z vsem kar je. Danes nisem jaz telo, sem duša, ki potuje, odkriva, razkriva in podarja podarjeno.
Ti, lepota, ki me omamljaš. Pelji me v svet, ki presega vsak zdrav razum, vse kar odprto oko ne more videti, a zaznaš ti, ki projiciraš vame nevidno, a občuteno. Občutja so silna, dobivam podobe. Pojdi z menoj na tole popotovanje, kjer potuješ, a ne ostaneš za vedno. Sanje, s katerimi si obdarjen in danes te vodim skozi svoje. Vstopi svoboden vsega kar te drži tal, kajti danes boš drsel, lebdel in poletel kot poleti ptica prvič na svojih krilih. Z vetrom, ki osvobaja vse teže, da lahko se spušča, kroži in dviguje visoko kot mu veli srce.
Ni me več, čeprav vidiš moje telo, opazuješ reakcijo. A misel me že pelje po poti, kjer ni sledi sedanjosti, ni pogleda preteklosti. In prihodnost je le večnost v enem samem utripu toplega vala, ki me omamlja kot to zmore le ljubezen. Zaznavam jo, kako me greje, kako me umirja, podarja svoje darove, solze, ki oznanjajo njen veličasten prihod. Tukaj si, krožiš v meni in se preko biserov spustiš po mojem licu. Naj se te dotaknem, držim na dlani, saj bliže od tega ne zmoreš biti. Ne potrebujem večjega dokaza od tega. Toliko milosti, hvaležnosti in daru v eni sami kaplji, ki je prišla naravnost iz samih globin mene. Občutim lahkotnost diha, toplino krvi, ki kroži po žilah. Pot ljubezni, ki se spreminja v miren tok in loči kapljo po kapljo, da se rodi v hvaležnosti, ki jo daruješ življenju. Ponovno usmerim pogled v nebo, ki že spreminja svojo barvo in sonce je vse više v vsem svojem siju. Vodi me, naj me nese, saj vem, da prihajam v tvoje zavetje. Še ena solza, da sledim vsemu v zavedanju del česa sem in kaj je vsakodnevno del mene. Poglej samo to rodovitnost tal po katerih hodim. Koliko bilk, dreves pričara magijo. V meni je silna želja, da bi se sklonila in poljubila tla po katerih hodim. Nagnem dlan proti tlom, blazinice prstov zdrsijo po vrhu trave, se ustavijo na prečudovitem cvetu, kot bi bil ustvarjen samo zame. Ne, ne bom ga utrgala, naj me pot vodi k njemu vse dokler se njegovi cvetovi odpirajo nebu, da ga pokrijejo svetlobne niti. Že zagledajo oči mogočnost dreves. Pokončna drža, trdnost, varnost, zavetje, ki seva od korenin navzgor debla. Objemam te, slišim utrip katerega uglasim s svojim. Hvala ti, da me takole prijetno razvajaš. Naj te obdarim s tem kar sem prejela. Solza ponovno spolzi. Ne, ne brišem je. Naslonim lice, občuti jo. Ta dar, ki me prevzema in ga želim dati ravno tebi, ki me z nevidno silo objemaš še močneje kot jaz zmorem tebe. Vem, da jo občutiš, saj tvoj utrip postaja vse glasnejši za moja ušesa. A vseeno njegova moč umirja mojega, da bi kar poplesavala od sreče. Zakaj pa ne? Dvignem roke visoko, se nasmejim in zavrtim. Kot plesalka sreče, ki širi svojo srečo na vse, ki jo zmorejo doseči. Doseži jo, naj se ovije okrog tebe, naj te prevzame, povzdigne. Le pleši, pleši z menoj. Takole ja, zavrti se, dvigni roke visoko. Naj dosežejo same krošnje dreves, katerih listje plapola z dotiki diha, ki ga prejemam tudi sama. Ta zrak, dragocenost, ki nima vrednosti. Saj s čem bi jo primerjal, ko te ohranja v tem raju ustvarjenem za vse živo kot neživo. Takole v svojem plesu, ki se je spremenil v poskakovanje objemam vse kar doseže moje oko. Počutim se kot v sanjah, saj bi najraje poskočila tako visoko, da bi videla krošnje pod seboj in zavpila od sreče: poglej me. Občuti to veselje, od katerega kar kipim. Nasmeh, tebi, ki potuješ z menoj, čeprav preko misli. Poskakuj, pleši, bodi svoboden vsaj za hip, zdaj, v tem trenutku. Občuti kako drsi korak in misel, preko katere se sprašuješ, kam me bo vodila naprej.
Prisluhni. A slišiš? Žuborenje kristalnih voda. Saj me bo razneslo od te silne ljubezni. Občutim kako se dvigujem, postajam prevelika za tole malo, šibko telo. Nasmešek. Ja, kar nasmehni se z menoj, saj vem, da poznaš ta občutja, ki jih doživljam v tem trenutku svojega potovanja. Še en nasmešek, tako ja. Ha ha ha. Nisem se mogla upreti, le kako bi, ko vem, da si ob meni. Pomežiknem ti in že sem na kolenih ob tem naravnem biseru. Moj odsev je jasen kot slika v ogledalu. Prsti na gladini še ne želijo v globine. Preko dotika sprejemajo hlad, ki hladi vročo kri, ki je vrela od silne želje vsrkati vse hkrati, a ne bom prehitevala ničesar. Naj se hladi, kajti še veliko tega jo bo pogrelo. Nasmešek. Svoje bisere na licu primerjam z biseri na prstih, ki so se ujeli in v počasnem posnetku se ena kaplja za drugo spuščajo nazaj v reko. Hvala ti za tole lepoto. Ta tok, ki me spominja na kri, ki kroži v meni in vse okrog so moji zakladi, vidni le tem, ki gledajo iz globin svojih src in duša kaže kar je zaznala. Vodi me pot, vodi naprej, do mogočnega skalovja, da se zavedam kako trdna je volja, kako strma je pot in vera, da zmorem doseči vrh. A moram plezati, da občutim svobodo? Ne. Vem da ni lahko, da je potrebna vztrajnost, spretnost, a moj duh se zaveda, da zmore vzleteti tudi od vznožja in videti od blizu kar ptica vidi ob letu. Želiš leteti, pojdi, sledi temu kar te žene proti vrhu. Jaz ostajam tukaj, na tleh in letam proti nebu, a ne gledam z višav. Grem proti svojemu domu. Srce me vleče tja, tja, kjer je največji dar vseh darov. Morje. Vzdih ugodja ob dotiku mivke pod nogami. Kako prijetno razvaja, kot bi se te dotikali sami angeli. Kri ponovno segreva silna želja, da ta občutek ne ugasne. Z nasmeškom puščam za seboj sledi, katere bo izbrisal prvi val, ki ga bo prineslo na rob plaže, po kateri se sedaj sprehajam. Sonce se je že močno ovilo okrog mene, greje me, daje moči, da prispem končno na cilj, kamor me je vleklo že prvo občutje ob sončnem vzhodu. A zakaj zamujati te darove, katere sem srečevala na svoji poti, da sem sedaj tukaj, kjer se počutim, da sem našla vse v enem. Svoj dom. Ljubezen, mir, pripadnost oceanu ljubezni. Nič jasno, kajne? Nasmešek. Globine moj so svet. Tja si želim. Naj bo to morje, del zunanjega sveta ali morje čustvovanja, da občutiš vso to lepoto tudi znotraj sebe. Vleče me. Močnejše je od vsega kar sem občutila do sedaj. Spustila se je solza vseh solz, ob kateri vzdihneš tako globoko, da kar zaboli. To je to, več od tega ne potrebujem, da vem, da sem prišla kjer mi je biti. Svobodnejša od ptice v letu, ki s svojim petjem oznanja mir in harmonijo med naravo in vsem kar utripa z njo. Prisluhni ji. Naj te prebuja iz spanja, morda globoke kome, ko hrepeniš po tem del česa si že s samim rojstvom. Danes sem zmagovalka nad vso bolečino, nad vsem bremenom, nad vsem kar senči vso veličino sveta in ubija čustva, da se zlivamo s tem. Morda jutri ne bo mojega koraka, ne petja iste ptice, ki jo poslušam, a prihaja tvoja sled, nov zalet, novo upanje, v petju ptic, ki bodo le prinesle kar predhodni ni v celoti uspelo. Kje boš našel mene? V globinah. Že letim, skok in ni me več. Le veličastni dvig kapelj, spet v mogočen val, da oznanijo, da sem blizu.
Sonce spušča svoje žarke za menoj, a ne dosežejo globin. Nebo se obarva v rdeče, nič več ni zlatih niti, ki grejejo. Tone rdeče ogrinjalo za menoj v globine in s končnim potopom se rojeva noč. Na nebu luna, v siju, ki osvetljuje gladino in ob njej zvezdna preproga, ki šepeta o ljubezni z višav, videnih v drugačni luči, ki ne greje, temveč umirja, ziblje vse k počitku. Zvezde na nebu podarjajo skrite sanje, hrepenenje, da se potopimo vanje, objeti v svoji podzavesti zaznav tega kar zaznavamo z zaprtimi očmi. Naj te ziblje, naj te razvaja, naj te vodi, da boš prebujen v svojih prepoznal kar si sledil ob zvezdnem siju.
Rojena iz sončnega vzhoda
Tukaj, po tej poti, je odzvanjal glas v mislih dekleta, ki je bilo na prvi pogled kot vsako drugo dekle. Peščeni kodri so ji zakrivali pogled, da bi ne izpostavljala kar skriva v sebi. Prepustila se je sili, ki jo je vodila naprej po že prehojeni gozdni poti, vse globlje in globlje, dokler ni prišla do točke, ko so se za njo začele izgubljati vse sledi. Prerezala je stik s svetom, ki ga pozna in obudila moč, ki jo ima v sebi.
Zemlja, zrak, ogenj in voda
rojena sem iz sončnega vzhoda
prvi žarki v meni prebujeni
s kristalnimi kapljami so spojeni.
Ob teh besedah se razprši kot rosna kaplja na vse kar raste in cveti. S svojo svežino je krasila cvetove, širila vonj zelenih trav, drsela po listih ter se združevala s kapljami v potoku. V odsevu si lahko zaznal mavrico lesketajočih barv. Ptički so skakali iz veje na vejo, pozdravljali jutro s svojim napevom. In če si dobro prisluhnil, si lahko slišal tudi pospešen utrip dreves od te idile lepote in miru.
Ko je sonce prekrilo vsak kotiček s svojo toplotno odejo, so se kaplje pričele dvigovati, združevati nazaj v prvoten lik dekleta rojenega iz sončnega vzhoda, spojene s kristalnimi kapljami. Nevidna sila jo je prijela za dlan ter jo peljala še globlje in globlje v gozd. Ustavila se je v kotičku kjer ni bilo nobenih sledi tujih korakov, le pokončna drevesa, ki so oddajala svojo moč ter jo klicala v svoj svet.
Minerali, rodovitne snovi
sestavina so prsti
položi seme na plodna tla
ustvarila bodo čudež tega gozda.
Izrečene te besede spremenijo njeno telo v prah, v zemljo. Zdaj s koreninami ima stik, občuti zemlje utrip, zaliva s kapljami semena, je del skrivnosti življenja.
Zapihal je lahkoten veter, dvigoval delce prahu in jih sestavljal nazaj v že znan lik. Zajela je sapo, položila dlan na prsi, se zahvalila za prejete darove, nepozabno doživetje.
Še preden se je uspela obrniti jo je presenetil močan sunek kot orkan, ki jo je razblinil v ozračju kot nevidno zmes, ki se spotika ob listje na drevesu, ob vznožju gozdnih poti upogiba zelenje in cvetove. Oddaja šum skakanja sem ter tja. Bila je veter s kapljami spojenimi v svežino, ki je bil kot ščit pred močjo sonca, ki je vse bolj pripekalo z višav. Obiskala je vsak še tako skrit kotiček in če si podrobno prisluhnil, si lahko slišal njeno pesem.
Sem strast, sem energija
toplota, ki v plamen se zvija
dodane iskre hrepenenja
so pečat življenja.
Po končani pesmi se je zmes vetra in zraka pomešala s sončnimi žarki, ki so posrkali večji del vode iz katere je spojena. Njen lik se ni vrnil v prvotno obliko. Postajati je pričela rumena, rdeča, iz trenutka v trenutek prav goreča.
Postajati je pričelo vroče, soparno in ni bilo kotička s senco, ki bi v tistem trenutku vsaj nekoliko ohladila tako naravo kot njo, ki se je spremenila v žgočo zmes.
Črni vitez
Ostrina zaznav kaže svojo moč, saj s preprostim zaprtjem oči te postavi v drug prostor, čas. Ni trik, ni privid, ni izguba zdravega razuma, saj je vse tako živo kot je življenje v dihu. Tukaj si, kot gost in hkrati kot opazovalec, da vidiš, občutiš, zaznaš in sprejmeš kar ti ta trenutek ponuja. Sonce osvetljuje kamnito obzidje, prostrani vrtni prostor, ki se skoraj razprostira v neskončnost. Navdušenje izoblikuje svoje misli in te jasno izgovarjajo, da gre za čas, prostor, ki je že tako dolgo v pozabi, da bi kaj takšnega lahko zasledil le pravljici. Pa vedar je resnično, kot je resničen utrip, ki se predaja svojemu ritmu ugodja. Slutim, to ni razlog moje prisotnosti. Pogled se iz desne obrne v levo, kjer ne morem umakniti pogleda s prelepe, okroglo kamnite mize. Vse je bilo sprejeto z občutkom, ko preprosto moraš vdihniti in še v isti sapi izdihniti. Občutila sem ga, tam je, njegova prisotnost, čeprav še pogled ni segel tako daleč. Počasi, kot bi kamero usmerjal, je pogled pričel se dvigovati proti njemu, ki je stal za tisto prečudovito mizo. Ves v črnem, v oklepu in njegova pokončna drža je sevala vame vso njegovo bit. Dih je postal kot eno z njegovim. Njegova pokončna drža, neustrašnost je postala del mene in prav nič ni bilo strahu pred njim. Za nekoga, ki je imel vse te moči v sebi, ni bilo kančka zaznave, da bi se morala počutiti ogrožena. Pravzaprav sem jasno dobila občutek, da sem gost z razlogom in ta je bil, da si zreva v oči. Videla sem obliko njegove čelade, kot ščit, maska, ki se je od vrha do spodnjega dela vse bolj ožala. Pravokotna zareza, ki mu je omogočala vidljivost, ramena v pozi nekoga, ki se zaveda, da je vladar svojega sveta in zaščitnik vseh, ki so šibkejši. A hkrati neustrašen za boj proti tem, ki bi brez milosti želeli škodovati. Počasi njegov pogled zaznavam na svoji koži. Kot počasen posnetek, ko pričakuješ izzid, pa vendar sem umaknila pogled v prvo. Ponoven poskus in tudi tokrat je pogled šel v drugo smer. Še preden bi poskusil znova, sem se znašla, kjer sem bila prvotno. Tukaj, zdaj, v svojem času, kraju in odprla ponovno oči. Kot bi pomežiknil, tako hitro se je vse zgodilo, a občutja ostajajo. Poznati ta občutek pokonočnosti, neustrašnosti in hkrati čut za dobro, ne izkoriščati za kaj drugega kot biti gospodar svojega gradu.
Pojoče nebo
Stanje globokih sanj, ko se zavedaš, da nisi v budnem stanju, a kljub temu občutiš vsak vdih, izdih, utrip srca. Narava v času cvetenja, dišavah zelenih trat in modrino krasijo puhasti oblački.
Korak je obstal, oči so zaznale zdrs oblakov v eno celoto in ustnice so se razširile v nasmešek začudenja tej lepoti. Iz te igre na nebu je prihajalo petje, ki je prevzelo vso mojo pozornost. Le čemu so priča moje oči? Prepustila sem se toku občutij, ki je preplavljal dušo, telo in krojil prijetne misli. Belina s prepletom modrine, ki se je zlivala v prečudovito zmes, je počasi začela dobivati svojo podobo. Petje me je vse bolj približevalo k nebu, kakor da rastem do te višine, da z lahkotnostjo pogledam v oči prvi podobi, ki se je izrisala na nebu. V spomin se je v hipu zasidrala podoba leva, ki je nekoliko vzbujal strah s svojimi čekani. Trenutek za njim se je pojavila podoba moža, ki me je s svojim pogledom tako približal k sebi, da sem zaznala sijaj, pomežik z nasmeškom, čeprav se mimika obraza ni spreminjala. Njegova podoba je vzela strah na predhodno sliko in sporočala preko občutij, da sem v varnem zavetju. Glas v mislih nebeške sile je sporočal svoje zadovoljstvo. Sledilo še je nekaj podob, a njegov pečat je bil globoko vtisnjen in občutek miline ni popuščal.
Iz objema lahkotnosti, topline so se odprle oči in pričel se je nov dan.